Kofetkam na netu :)

Kaj se je kdo spomni? No, tisti ki smo stari nad 25 let se je sigurno. To pa zato, ker smo jo risali v šoli pri vsakem predmetu po par krat. Ker smo jo vsi s ponosom risali, uporabljali barve Jolly, kjer je bila zlata barva, da smo narisali čim lepši rob okrog petkrake zvezde! PETKRAKE!!! Zakaj to pišem?

Pred kratkim smo praznovali Sašijev rojstni dan. In ker je on taki mali (niti ne tak mali no) jugonostalgik, smo se spomnili izvirnega darila in mu naročili torto v obliki jugoslovanske zastave. Na srečo so bile vsaj barve v pravem vrstnem redu. Kaj pa je bilo narobe, pa sami ugotovite (težka naloga) iz slik.

Ah ja…pač pomota, ampak meni se je zdelo to sila zanimivo, ker vem, da torte ni delala 20 letna punca, ampak gospa srednjih let! Še dobro da Saši ni zameril, haha.

Bila pa je vsaj dobra (kolko tolko no).

Sprašujem se, kaj je smisel bloga. Kdo in zakaj piše blog? Tisti, ki ima smisel za pisanje? Hm….tisti bi napisal knjigo, ali članke v časopis. Po moje to nima veze.

Ne vem no. Smisel bloga je, da pač napišeš nekaj, svoja razmišljanja, dogodke…neke vrste dnevnik. Po resnici povedano, jaz sploh ne pazim na slog, slovnico,…..pišem pač kakor razmišljam. Hm….Ne kompliciram, ne iščem zaguljenih tem, da bi se postavljala s slogom in znanjem o določeni stvari…..pač, pišem, ko in kar se mi zazdi. A prav razmišljam o smislu bloga???

Včeraj smo, kot vsak dan sedeli ob kavici in debatirali. Ko smo se pogovarjali o tem, da že dolgo nisem nič napisala v blog, je prijateljica Natalija rekla, da nimam smisla za pisanje…..hm…..potem sem pa začela razmišljat, če ga rabim. Ali ga?

Ne vem, jaz bom še kar naprej pisala v svojem stilu, če bo kdo bral, bo, če ne ne! Nima vezzzeeeee ludi moji, haha. Kako slikico bom še prilimala, baje mi to manjka no :). 

Uživajmo in pišimo v blog, če nam le cajt dopušča! Čez 30 let bo fajn prebrat kaj za nazaj, hehe. :) 

Zgleda,  so zanimivi blogi, kjer se piše o seksu! Sploh pa, če o seksu piše peder. Oziroma gej, oziroma homoseksualec. Pa saj ne rečem, tudi jaz preberem marsikateri članek,….samo, sprašujem se, kam gre vse skupaj? Saj je fajn demokracija , samo……..nekatere stvari pa gredo že predaleč. Črt pa ne moremo zarisat, ne moremo jih določit.

Kaj bo ostalo skritega? Zanimivega? Kaj bodo odkrivali naši potomci?

Haaa?

Kak dolgo že nisem nič napisala v blog……jozos nadi! Čaki si grem prvo po kavo……brez kave bo bolj težko. Evo.

Hm….zaj pa se mi več ne da. Eh, pa drugič!

….bom dala link do Fedrinega albuma, mogoče bo koga zanimalo, kaki cartek mali je

http://fedra.moj-album.com

Zdaj bo mogoče zgledalo, kot da sem obsedena s svojo starostjo, ampak nisem. Dejstvo pač je, da se staramo in ob tem spremljamo spremembe, ki so za to značilne. Sploh za nas ženske mislim, da to ni nič čudnega. Lahko bi rekla, da je celo tipično. Opazovanje novih gub in gubic, globoki vzdihljaji ob vsakem pridobljenem gramčku (ker vemo, da bo fuuuul težko šel nazaj), zgražanje nad besednim zakladom najstnikov,…haha, jao.

Zraven pa spada tudi kaki heksnšus. Tak kot me je zgrabil v ponedeljek. V hrbtu. Pa saj ne rečem. Gibam se res ful malo, tak da to verjetno ni povezano s starostjo, pa vseeno. Hvala Bogu za prijateljico Natalijo, ki mi je takoj, ko je slišala, da imam heksnšus, ponudila svoje roke za masažo. Super! Takoj je bilo boljše, nisem mogla verjet. Ful sem ji hvaležna.

Zaključek: Več gibanja!!! (yeah vrajt) Manj pisanja v blog!!!

(Baje moram malo več slikic limat v blog! Samo slike, kak me Natalija masira nimam, tak da si predstavljajte!)

V petek popoldne sva šla s prijateljem Sašijem na popoldnasko kavico. V lokalni kafič. Pa sedeva v separe. Po nekem času, pridejo “otroci”, stari 13-14 let. Dve punci in dva fanta. Zelo simpatični vsi štirje.

Ravno sva govorila o prihajajočem zakonu o okajenju, zato sva se zavzela. Vsi so imeli pred seboj škatlico cigaret. Hm…zanimivo. Potem sva nehote slišala še par dialogov:

“Zakaj si te tak hitro šla, jeote?”; “Dans mi je majka v sobo prinesla nove uhane, pa mi jih fukne na mizo, pa reče, boš mela?”; “Legenda stara jeote”; “Meni niso lepi jeote”; “Pa daj meni, jih bom prodala jeote”…. IN  TAKO DALJE…..

Pač pogovor današnjih 13-letnikov. Kaj čemo. Ampak najhuje od vsega je to, da sva s Sašijem ugotovila, da sva stara! Zakaj? Ker sva se zgražala!!! Groza! Še en dokaz več :(.

Spet eno lepo jutro, ko ti mož skuha kavo. Čudovito

Zbudila naju je (1 uro pred zvonjenjem ure) najina 2,5 mesečna maltežanka Fedra, ki je sploh zjutraj ful igriva. Njeni poskusi skoka na posteljo so že prav smešni. Ko ležiš in vidiš rob postelje, potem pa vsake toliko skok, pa zagledaš belo kosmatinko (sodelavec ji reče pucvola) v zraku, kako se trudi dosečt višino, potrebno, da bi te videla ali celo skočila k tebi. Če ji pomolim roko pa je najbolj srečna na svetu. Z repom maha pune hamre in grize. Samo zadnje čase pa to že boli, ker so ji zobki že zrasli, zato jo skregam, pa nič ne pomaga :(. Potem so minutke žalosti, ko grem v kopalnico, čeprav ji nastavim hrano. Na  hitro pa še spusti kako lužico.

Ko pridem iz kopalnice v miru spijem kavico. Hvala Gabrijel, za taka jutra.

Potem pa priprave na odhod. Danes sem odprla vrata in spet je napadlo malo svežega snega…takoj pade odločitev o zamenjavi obutve. Fedri vsakič, ko gremo od doma nadenem oprsnico. Danes pa je bila nemogoča. Sploh ni pustila. Grizla je in renčala. Nič ni pomagalo, tudi, če sem jo skregala in jo bolj grobo POBOŽALA po gobčku. (Ma kdo kako idejo kaj naret?) Potem pa sem ji rekla, da bo ostala doma. Hahahahaha, kaka kazen. Kot da bi razumela. Samo sem resno mislila. Da ne bo razumela sem se spomnila tik preden sem šla, tako, da sem jo vseeno pobasala zraven. Noooo pa seveda se mi je zasmilila, ko me je taaaaaaak milo pogledala….hm….al sem se sama sebi zasmilila, da bi bila brez nje in bi mi bilo hudo??? Saj ne vem, ljudje smo sebični, pa se sploh ne zavedamo.

No v glavnem, sedaj je tu in pridno spi na svojem mestu. Jaz pa pijem že tretjo kavo danes in pišem v svoj blog. Uh, le kak dolgo še bom?

No Fedra pa vsem pošilja haj fajf! 

Ja pa smo ga dočakali tudi v nižinah in na cestah. Končno, čeprav dosti prepozno. Včeraj zvečer va imela obisk, in ker smo kadili je bilo okno odprto, ko sem zagledala snežinke: “Iiiiiiiiii kak je lepo, ko za Božič…” Danes zjutraj pa je bila panika, kaj oblečt, kaj obut…mokri čevlji, spolzke ceste, -3 stopinje, zasnežen službeni avto (kdo ga bo spucal še ne vem), mokre stopinje v pisarni…..eeeeeeh, pa saj ni tak hudo…mislim, sploh ni hudo. Sedim na toplem, pijem kavico in pišem v blog. Ni lepšega. Zunaj pa zimska idila….zdaj še samo upam, da Fedra (10 tednov stara maltežanka) ne bo ugotovila veselja na snegu preden prideva domov, ker potem bo raztur :).

Grem si po kavo…drugo že danes. Ta iz avtomata v službi mi ni preveč dobra. Ni je čez filter kavo, po možnosti Jacobs,…mmmmm, skuhano doma, zjutraj, zraven pa sveža žemljica z maslom in medom.

 Aja no…..upam, da bo sedaj kaj več snega ostalo na smučiščih in prav zanima me, kako dolgo ga bomo videli v nižinah. Baje, da do jutri bo, pravijo na radiu. Ah ja…..uživajmo, ko za Božič.

Pa da začnem s kavico na netu Dejansko je nimam pred sabo, ker sem jo že spila…čakaj, grem si še po eno…eeeeh, vstanem, se ob spremstvu igrivega laježa male maltežanke sprehodim do avtomata, nastavim lonček, in si privoščim latte maciato….brez cukra seveda. Mmmmmm.

No, pa imam kavo! Ja skrajni čas je, da ob vseh teh blogarih tudi jaz začnem s svojim. Da vidim, če pri meni to laufa. Po moje je o.k. zjutraj pri kavi deliti dogodke, mnenja, razmišljanja z ostalimi. No bomo vidli.

Daj no, da zdaj v miru kavo spijem, pa se javim kaj!